Vse pogosteje se starši obračajo na našo odvetniško pisarno z zahtevo po ureditvi deljenega skrbništva nad mladoletnikom. V praksi to pomeni, da bo določeno daljše obdobje v mesecu mladoletnik pri enem od staršev in določeno obdobje pri drugem. Pravzaprav ima tako mladoletnik dva doma. Gre za institut, ki ima zelo evolucijski razvoj in se sodišča k njemu nagibajo vse pogosteje, če ima vsaj eden od staršev interes za tako obliko vzgoje mladoletnika in če so za to primerni pogoji. In prav za te pogoje gre, saj obstajajo določeni pogoji, ki tako obliko vzgoje lahko preprečujejo.
Sodišča v Češki republiki pa tako po mnenju Ustavnega sodišča ne morejo izključiti deljenega skrbništva samo s splošnim sklicevanjem na nižjo starost otroka, razen če gre za otroka, ki je odvisen od matere zaradi dojenja. Sodišča morajo tudi obrazložiti, na podlagi katerih konkretnih vzrokov je v posameznem primeru kriterij nizke starosti uporabljen kot ovira za deljeno skrbništvo (na primer v smislu možne mladoletnikove nizke intelektualne in psihološke zrelosti). Istočasno je Ustavno sodišče navedlo, da je stabilnost vzgojnega okolja pomemben dejavnik pri presoji odločanja o skrbništvu, vseeno pa ne more biti sama po sebi argument za izključitev deljenega skrbništva. Ustavno sodišče je tudi sklenilo, da bi morala sodišča še posebej pozorno presojati model skrbništva v starosti otroka okoli treh let, ker je do tega obdobja običajno dominantni roditelj pri skrbi za otroka mati, pri čemer bi zavrnitev razmisleka o deljenem skrbništvu samo s sklicevanjem na stabilnost vzgojnega okolja mladoletnika v tej situaciji varianto deljenega skrbništva pravzaprav neupravičeno izključilo za vedno. Istočasno je Ustavno sodišče navedlo, da sodišča niti ne morejo pogojevati deljenega skrbništva z zahtevo po usklajeni komunikaciji staršev, vendar morajo po drugi strani slediti vprašanju delovne obremenitve roditelja, kar seveda prav tako ne more biti absoluten vidik. Če torej mladoletnik že hodi v predšolsko ali šolsko ustanovo, lahko delovna obremenitev predstavlja oviro za deljeno skrbništvo samo v izjemnih primerih, ki roditelju preprečujejo skrb za otroka v daljših časovnih obdobjih. Zadevna nezmožnost roditelja za izvajanje deljenega skrbništva mora biti v postopku faktično dokazana, ne zadostuje zgolj sklicevanje na značaj zaposlitve, čeprav bi to bilo tudi z različnih vidikov zahtevno (npr. glavni zdravnik). Sodišča prav tako ne morejo izključiti deljenega skrbništva zgolj s sklicevanjem na možnost, da bi se v skrbništvo nad mladoletnikom lahko vključevali starši bližnjega.
K temu sodba Ustavnega sodišča z dne 3. 5. 2022, ref. številka: I. ÚS 3065/21.